Addicted since 1990

četrtek, 10. november 2011

Skozi oči Miha Hribarja Rocklands trip

Zame je najlepše takrat, ko neka zadeva steče spontano. Ko se najdejo skupaj pravi ljudje, v pravem trenutku in s pravimi motivi. Tako približno se je začel tudi naš trip. Kar naenkrat je ekipa zbrana, letalske karte kupljene, hiša in rent a car pa prav tako. Nothing to it, but to do it! Ampak počasi, nismo še tam, preden odletimo se spodobi predstavit še ekipo. Prvi v vrsti je David Stepanjan – Bugo, plezalni veteran, sicer ne po letih ampak po svoji obsežni plezalni poti. Rok Klančnik, eden najboljših slovenskih bolderašev in obenem tudi srečnež, ki bo za diplomo na faksu posnel film o naši odpravi. Tomaž Bevk, klajmber po duši, popotnik in izjemen fotograf. Naslednji je Miha Jazbec tako zvani Jazzo, še en predstavnik gorenjske underground bolderaške scene, pa Andrej Kokalj – Koki, legenda in eden izmed pionirjev športnega plezanja pri nas. Tokrat v rosnih petdesetih na misiji odkrivanja čarov balvaniranja. In pa seveda moja malenkost, ki si le želi mesec dopusta, brezskrbnosti in težke plezarije. Dobro, formalnosti odkljukane, lahko odletimo.
Ko smo končno vsi zbrani na letališču v Cape Townu, v naši dveh izposojenih Golf enkah, je že tema. Prileteli smo namreč v zimo, sonce pa zahaja že ob 7ih. So pa temperature, za zimo, kar prijazne. Čaka nas 230 km poti do Clanwilliama, kjer je naša hiša. Skozi noč in po cesti čez griče in doline prispemo do z bodečo žico ograjene posesti, kjer naj bi imeli rezervirano prenočišče. Malce smo presenečeni, saj zadeva deluje precej sumljivo. Zakaj je tu, sredi ničesar, potreba po taki varnosti? Za ograjo namreč vidimo le pomaranče in pse čuvaje.

Slovenci v afriški zimi: Miha Hribar, David Stepanjan, Rok Klančnik in Miha Jazbec. Na sliki manjkata Andrej Kokalj in fotograf, ki ne uporablja avtosprožilca – Tomaž Bevk …

„Jao fantje, kam smo mi prišli …“
Le malo nazaj je Tomaž skoraj izzvali pretep v prvi gostilni v Clanwilliamu, tu, pred bodečo žico, pa sedaj pričakujemo še en neljubi dogodek, a smo kmalu prijetno presenečeni, ko nam odpre starejša gospa in nas pospremi do naše hiške. Očitno smo na cilju, vsak v svoji postelji, končno!
Zjutraj se zbudim naspan, poln energije in nestrpen od pričakovanja našega prvega klajmberskega dne v Rocklandsih. Na vratih hiše me pričakajo topli žarki afriškega sonca, nekje v ozadju slišim povsem drugačno žvrgolenje ptic, sprehodim se skozi nasade pomaranč, polne svežih sočnih plodov. Na eni strani vidim neskončno ravnino brez oblačka na nebu, na drugi pa strme kamnite hribe polne oranžno – rdečega peščenjaka. Prava pravljica v primerjavi s prvimi vtisi sredi noči. V takem trenutku, ko te tako nepričakovano in v trenutku obda toliko lepote in ko z vsemi čutili poizkušaš ujeti čim več energije tega okolja, človek dejansko pozabi na vse misli, skrbi in zares občuti trenutek. Čeprav ta trenutek prej ali slej vedno mine si vedno lahko hvaležen zanj in predvsem ti da najboljši možen zagon za dneve in tedne, ki sledijo. Motivacija na nivoju, bi se reklo.
Ob vsem tem navdušenju, prebujenju, nirvani oziroma enostavno napaljenosti, ne posedamo ravno dolgo pred hišo, ampak se hitro, bolj ali manj na blef podamo v enega izmed bližjih balvanskih sektorjev. Po nekaj napačnih odločitvah, glede poti skozi nizko grmičevje, le lociramo prvi pravi balvan. Kar pa sploh ni tako enostavno opravilo gledano z orientacijskega vidika, saj so povsod naokrog sami balvani! Kar problem je najti tiste prave bisere, med vsemi ostalimi ‘navadnimi’ skalami. Tudi skica v vodniku na začetku skoraj bolj zavaja kot pomaga, ampak s skupnimi močni jo le uspemo dešifrirati in prevesti v Evropejcem berljivo obliko. Vreme ta dan ni ravno naklonjeno bolderiranju, saj je ozračje kar prijetno toplo, malce pod 25 stopinj, brez oblačka na nebu. Kljub temu uživamo in preplezamo zadovoljivo število ravno prav težkih linij.
“Prvi dan ni za pretiravat fantje, mamo še cel mesec,” bi rekel Bugo. Sploh pa dolgo letenje, neskončno čakanje in nažiranje z letalsko hrano pustijo posledice. “Power tud še pride!”
Rocklands? Kaj sploh so Rocklands-i?
Povedano po domače, je to ogromno balvansko področje, približno 230 km severno od mesta Clanwilliam v Južni Afriki. Samo odkritje področja verjetno sega že daleč nazaj, omembe vredni razvoj pa se je začel v sredini 90ih let, ko se je pokojni Todd Skinner v ZDA vrnil z besedami: “Tam je na kupu 400 Hueco Tanksov!” Tja se je že naslednje leto vrnil v družbi legende balvanskega plezanja, švicarja Freda Nicola. Prav Skinner in Nicol, pa kako leto kasneje tudi Klem Loskot, so plezalci, ki so v Rocklandsih verjetno pustili največji pečat, tako v smislu odkrivanja novih sektorjev, kot tudi realizacije mnogih najtežjih linih in še več tistih malo manj težkih. Dejansko lahko vsak, ki prelista vodniček hitro ugotovi, da sta prav Nicol in Loskot navedena kot avtorja oziroma realizatorja obsežnega dela vseh linij v Rocklandsih. Ne gre pa zanemarjati tudi truda različnih lokalnih plezalcev in v zadnjih letih tudi vse večjega obiska odličnih ‘bolderašev’ s celega sveta


Območje se razteza čez prelaz De Pakhuys v Ciderberg narodnem parku. Prelaz sicer od vznožja do vznožja prevozimo v slabe pol ure, ob posebnih priložnostih pa tudi bistveno hitreje. Predvsem kadar se plezarija zavleče v večerne ure in je doma hladilnik prazen, še bolj prazni pa so zaboji piva. Mi smo na eni strani De Pakhuysa, trgovina pa na drugi.
Kar definitivno pripomore k vse večji popularnosti in seveda obiskanosti ravno tega skalnatega kotička na Zemlji, je brez dvoma število balvanov. Celoten De Pakhuys je dobesedno posut s skalami, kamor seže pogled in še dlje. Sektorji so skoncentrirani na mestih, kjer je na relativno majhnem področju dosti, če ne že kar veliko dobrih linij. Vse kar leži vmes ali naprej po hribu, ostaja po večini še nedotaknjeno ali pa vsaj dobro skrito s strani lokalcev. Druga karakteristika, ki Rocklandse dela posebne, je brez pretiravanja, resnično širok nabor stilov in edinstvenih linij. V raznolikem oranžnem peščenjaku najdemo res vse – poličke, sloperje, strehe, plate, šalcaste dolge linije, highballe, tehnične, ostre, dinamične, lowballe, luknje, jumpe, zlizane, en gib probleme in vse vmes, od obveznih klasik do skritih draguljev. Edino kar boste s težavo našli so mantli na vrhu balvanov, saj največkrat skala na vrhu ‘počasti’ z ogromnimi šalcami in kepami. Še dobro, kajti dosti balvanov je kar precej visokih.
Zanimivo je kako, čeprav se znajdemo na drugem koncu planeta, ljudje hitro zapademo nazaj v nek svoj ritem. Ampak po drugi strani, brez tega v plezariji ne gre. Za spočito telo in kvalitetno razgibavanje po balvanih vsak plezalec potrebuje vsaj tri stvari: dobro spat, dobro jest in počitek, da spet zraste koža na blazinicah prstov. Mi kot pravi klajmberji seveda od tega ne bomo odstopali. Še dobro, da je Južna Afrika presenetljivo bolj civilizirana kot je bilo pričakovati. Še v Clanwilliamu, ki je bolj vas kot pa spodobno mesto, ima namreč le eno ‘glavno ulico’, dolgo kakih 400 metrov, se nahaja povsem nova trgovina Spar. S hrano tako ni ovir, še posebej ker imamo na vrtu res ogromen žar, ki je v uporabi skoraj vsak večer. V mestu se sicer nahaja tudi ena, ob določenih dneh v mesecu pa kar dve restavraciji, kjer vam z veseljem postrežejo z ‘avtentično’ južno afriško hrano. No ja … hamburger, pica, pomfi, ocvrta čebula in pivo. Toliko o avtentični Afriki.
Ob krepki proteinski dieti in obilici spanja nas seveda po parih dneh razganja od energije. Najbolj od vseh verjetno prav Bugota, ki ima, za nekatere, res nadležno navado zgodnjega vstajanja. Za Jazzota pa nisem prepričan, morda se ja tega nalezel od Bugota. Če se zbudim dovolj zgodaj ju namreč lahko ujamem ob drugi rundi kofeta, ponavadi lažje ob tretji. Tako to namreč gre zjutraj: vstaneš ko vstaneš, kava, zajtrk, čik, wc, kava, zobna ščetka, čik z malo sončka na terasi, še ena kava ali pa domači rooibos čaj, robo na kup, iz kupa v golfa in še po makadamu do balvanov. Pa mogoče še kakšen čik kje vmes.
Zadali smo si, da poskusimo obiskati, če ne vse, pa vsaj večino sektorjev. Kar po eni strani pomeni plus z vidika, da res doživimo največ Rocklandsov, po drugi strani pa minus saj je na tak način realizacija težkih linij, takih ki so ti na meji ali pa še malo čez, res težak projekt. Vse težke linije, ki jih uspemo preplezati, v žep pospravimo v dveh ali največ treh dneh. Največkrat kadar se gremo etape med sektorji. Dandanes je verjetno vse res bistveno lažje, vsaj glede kvalitetnega izbora projektov. Saj ne, da naše oči ne znajo prepoznati res lepe in zabavne linije, ampak ob izboru vseh mogočih plezalnih filmov smo si izbor problemom na katerih bomo testirali svoje sposobnosti in vrline, zamislili vsak po svoje že doma. Najboljši v tej kategoriji je nedvomno Klančnik. Lahkota in hitrost, s katerima opravi v kar zavidanja vrednem številu klasik, dostikrat, mislim da, preseneti tudi njega. Takšna je naprimer tudi zgodba njegove uspešne ponovitve ene najbolj ‘čistih’, če ne že natežjih in spoštovanih problemov v Rocklandsih. Govorim o Amandli, dolgoročnem in takrat precej odmevnem projektu Freda Nicola, sedaj ocenjenem z 8B+. V enem od prvih dni Rok uspe le bežno, parkrat poizkusiti štartni gib. Ko se kak teden kasneje zopet ustavilmo pri problemu, ga prepleza v svojem prvem pravem poizkusu. Še preden se Tomaž uspe namestiti na sosednji balvan s fotoaparatom in v trenutku, ko z Bugotom še urejava crash pade nad motečo skalo, štiri metre pod zadnjim tehničnim gibom za katerim se odpre pot na vrh.

“Toooooooo Klančnik! Bravo bravo, kera faca, sflešu pol balvana.
O fak, škoda da nismo naštimal kamere!“

Seveda, če se že snema film, potem res ne moremo izpustiti takega vzpona. Nastavimo kamere in 15 minuta kasneje Klančnik zleze še enkrat, celo, od štarta do konca, čez morda edini mantel v Rocklansih.
“He is too strong! Where you said you guys where from? Slowanya?!?” so se spraševali Američani v bližini.
/.../ Ne gre samo za ocene in nikakor ne bom objavljali celotnega, nepreglednega seznam nepomembnih imen in številk. Plezanje v samem bistvu je zame in za mnoge lahko izrazito osebno doživetje, vsak sam skozi svoje občutke dojema nek trenutek. Ampak v bolderiranju se to dojemanje in izkušnja dostikrat razširi na krog ljudi s katerimi deliš ta trenutek ali balvan. ...
/.../ Še nikoli poprej nisem uspel posvetil celega meseca izključno bolderiranju v skali. V Rosklandsih kaj drugega, smiselnega, tako ali tako ne paše početi. Definitvno zanimiva izkušnja, ki je presegla vsa pričakovanja in jo je potrebno ponoviti, ko se zopet najde kak mesec časa. Tudi Južno afriška republika je zares čudovita dežela, polna črno-belih nasporotji, bodeče žice in prijaznih nasmehov, revščine in bogastva, barak in bank. Tujec potrebuje vsaj par dni, da dojame situacijo in si ustvari svojo sliko o tej svojevrstni ‘kulturi’. Zanimiva dežela, drugačni ljudje, vrhunska plezarija, ki je še ni pokvarila lastna popularnost in trume plezalcev po modi. Skratka obvezna bolderaška destinacije v času vročih poletnih mesecev v Evropi.
Afrika … kdo bi si mislil.

Celotna objava pa na: www.fajn.si/2011/11/02/rocking-in-rocklands-skale-na-konici-afrike/

Respect the rock !

torek, 1. november 2011

DP Loka

foto: Rožle Bregar
Vljudno vabljeni na ogled tekme DP-ja 5 in 6 Novembra v dvorano Poden. Po letu dni premora bo legendarna Loška stena zopet zaživela, Natura team z Anžetom že kreira nove atraktivne smeri za vse kategorije.
Se vidimo konec tedna.....



Respect the rock !