 |
| Dejan v Come in nekje okoli fb 7b |
Sva se še malo napela na gorenjskem mrazu.Kožuh je uspel v moji klasiki, ki je nastala pred meseci Come in fb 7b. Sam pa sem ponovil lepo prečko Okupator cca fb 7c. Bilo je prijetno hladno
Respect the rock !
četrtek, 29. december 2011
Dovžanka
Sva se še malo napela na gorenjskem mrazu.Kožuh je uspel v moji klasiki, ki je nastala pred meseci Come in fb 7b. Sam pa sem ponovil lepo prečko Okupator cca fb 7c. Bilo je prijetno hladno
Respect the rock !
sreda, 28. december 2011
Below the zero
 |
| Theissenegg boldering |
 |
| Dejan v fb 7a |
Nima veze kake so bile razmere, sva bila z Dejanom tolk zmotivirana da naju ni motilo nič.Obiskala sva Theissenegg majhen boulder plac z nejak dobrimi problemi. Po res dolgem času spet končno malo ostre skale. Kožuh realiziral Let´go fb 7a ter Der blender fb 7a+ (7b next time), sam pa Fleisch ist mein gemuse fb 8a ter Rock Strongo fb 7b, Sit and go fb 7c pa že pred časom.
Vsem skupaj pa vesele praznike pa v novem letu obilico zdravja, ter čim več zadržanih oprimkov pod 0.5 mm.Se vidimov 2012.
Respect the rock !
ponedeljek, 5. december 2011
PDK Kranj
V sodelovanju z Anžetom Štremfljem smo zaključili plezalne
dneve Kranja.
Natura team je opravila dobro delo v vlogi postavljalcev.
Već pa na spodnji povezavi: http://tekma.aokranj.com/
nedelja, 4. december 2011
Trangoworld miting Zaragoza
Štiri dni Španije seveda v neplezalni obliki(škoda Albarccin ni daleč) predstavitev koloekcije zima 2012-2013
Pa še nekaj fotk iz mitinga Trangoworld v Zaragozi:
Pa še nekaj fotk iz mitinga Trangoworld v Zaragozi:
četrtek, 10. november 2011
Skozi oči Miha Hribarja Rocklands trip
Zame je najlepše takrat, ko neka zadeva steče spontano. Ko se najdejo skupaj pravi ljudje, v pravem trenutku in s pravimi motivi. Tako približno se je začel tudi naš trip. Kar naenkrat je ekipa zbrana, letalske karte kupljene, hiša in rent a car pa prav tako. Nothing to it, but to do it! Ampak počasi, nismo še tam, preden odletimo se spodobi predstavit še ekipo. Prvi v vrsti je David Stepanjan – Bugo, plezalni veteran, sicer ne po letih ampak po svoji obsežni plezalni poti. Rok Klančnik, eden najboljših slovenskih bolderašev in obenem tudi srečnež, ki bo za diplomo na faksu posnel film o naši odpravi. Tomaž Bevk, klajmber po duši, popotnik in izjemen fotograf. Naslednji je Miha Jazbec tako zvani Jazzo, še en predstavnik gorenjske underground bolderaške scene, pa Andrej Kokalj – Koki, legenda in eden izmed pionirjev športnega plezanja pri nas. Tokrat v rosnih petdesetih na misiji odkrivanja čarov balvaniranja. In pa seveda moja malenkost, ki si le želi mesec dopusta, brezskrbnosti in težke plezarije. Dobro, formalnosti odkljukane, lahko odletimo.
Ko smo končno vsi zbrani na letališču v Cape Townu, v naši dveh izposojenih Golf enkah, je že tema. Prileteli smo namreč v zimo, sonce pa zahaja že ob 7ih. So pa temperature, za zimo, kar prijazne. Čaka nas 230 km poti do Clanwilliama, kjer je naša hiša. Skozi noč in po cesti čez griče in doline prispemo do z bodečo žico ograjene posesti, kjer naj bi imeli rezervirano prenočišče. Malce smo presenečeni, saj zadeva deluje precej sumljivo. Zakaj je tu, sredi ničesar, potreba po taki varnosti? Za ograjo namreč vidimo le pomaranče in pse čuvaje.
Slovenci v afriški zimi: Miha Hribar, David Stepanjan, Rok Klančnik in Miha Jazbec. Na sliki manjkata Andrej Kokalj in fotograf, ki ne uporablja avtosprožilca – Tomaž Bevk …
„Jao fantje, kam smo mi prišli …“
Le malo nazaj je Tomaž skoraj izzvali pretep v prvi gostilni v Clanwilliamu, tu, pred bodečo žico, pa sedaj pričakujemo še en neljubi dogodek, a smo kmalu prijetno presenečeni, ko nam odpre starejša gospa in nas pospremi do naše hiške. Očitno smo na cilju, vsak v svoji postelji, končno!
Zjutraj se zbudim naspan, poln energije in nestrpen od pričakovanja našega prvega klajmberskega dne v Rocklandsih. Na vratih hiše me pričakajo topli žarki afriškega sonca, nekje v ozadju slišim povsem drugačno žvrgolenje ptic, sprehodim se skozi nasade pomaranč, polne svežih sočnih plodov. Na eni strani vidim neskončno ravnino brez oblačka na nebu, na drugi pa strme kamnite hribe polne oranžno – rdečega peščenjaka. Prava pravljica v primerjavi s prvimi vtisi sredi noči. V takem trenutku, ko te tako nepričakovano in v trenutku obda toliko lepote in ko z vsemi čutili poizkušaš ujeti čim več energije tega okolja, človek dejansko pozabi na vse misli, skrbi in zares občuti trenutek. Čeprav ta trenutek prej ali slej vedno mine si vedno lahko hvaležen zanj in predvsem ti da najboljši možen zagon za dneve in tedne, ki sledijo. Motivacija na nivoju, bi se reklo.
Ob vsem tem navdušenju, prebujenju, nirvani oziroma enostavno napaljenosti, ne posedamo ravno dolgo pred hišo, ampak se hitro, bolj ali manj na blef podamo v enega izmed bližjih balvanskih sektorjev. Po nekaj napačnih odločitvah, glede poti skozi nizko grmičevje, le lociramo prvi pravi balvan. Kar pa sploh ni tako enostavno opravilo gledano z orientacijskega vidika, saj so povsod naokrog sami balvani! Kar problem je najti tiste prave bisere, med vsemi ostalimi ‘navadnimi’ skalami. Tudi skica v vodniku na začetku skoraj bolj zavaja kot pomaga, ampak s skupnimi močni jo le uspemo dešifrirati in prevesti v Evropejcem berljivo obliko. Vreme ta dan ni ravno naklonjeno bolderiranju, saj je ozračje kar prijetno toplo, malce pod 25 stopinj, brez oblačka na nebu. Kljub temu uživamo in preplezamo zadovoljivo število ravno prav težkih linij.
“Prvi dan ni za pretiravat fantje, mamo še cel mesec,” bi rekel Bugo. Sploh pa dolgo letenje, neskončno čakanje in nažiranje z letalsko hrano pustijo posledice. “Power tud še pride!”
Rocklands? Kaj sploh so Rocklands-i?
Povedano po domače, je to ogromno balvansko področje, približno 230 km severno od mesta Clanwilliam v Južni Afriki. Samo odkritje področja verjetno sega že daleč nazaj, omembe vredni razvoj pa se je začel v sredini 90ih let, ko se je pokojni Todd Skinner v ZDA vrnil z besedami: “Tam je na kupu 400 Hueco Tanksov!” Tja se je že naslednje leto vrnil v družbi legende balvanskega plezanja, švicarja Freda Nicola. Prav Skinner in Nicol, pa kako leto kasneje tudi Klem Loskot, so plezalci, ki so v Rocklandsih verjetno pustili največji pečat, tako v smislu odkrivanja novih sektorjev, kot tudi realizacije mnogih najtežjih linih in še več tistih malo manj težkih. Dejansko lahko vsak, ki prelista vodniček hitro ugotovi, da sta prav Nicol in Loskot navedena kot avtorja oziroma realizatorja obsežnega dela vseh linij v Rocklandsih. Ne gre pa zanemarjati tudi truda različnih lokalnih plezalcev in v zadnjih letih tudi vse večjega obiska odličnih ‘bolderašev’ s celega sveta
Območje se razteza čez prelaz De Pakhuys v Ciderberg narodnem parku. Prelaz sicer od vznožja do vznožja prevozimo v slabe pol ure, ob posebnih priložnostih pa tudi bistveno hitreje. Predvsem kadar se plezarija zavleče v večerne ure in je doma hladilnik prazen, še bolj prazni pa so zaboji piva. Mi smo na eni strani De Pakhuysa, trgovina pa na drugi.
Kar definitivno pripomore k vse večji popularnosti in seveda obiskanosti ravno tega skalnatega kotička na Zemlji, je brez dvoma število balvanov. Celoten De Pakhuys je dobesedno posut s skalami, kamor seže pogled in še dlje. Sektorji so skoncentrirani na mestih, kjer je na relativno majhnem področju dosti, če ne že kar veliko dobrih linij. Vse kar leži vmes ali naprej po hribu, ostaja po večini še nedotaknjeno ali pa vsaj dobro skrito s strani lokalcev. Druga karakteristika, ki Rocklandse dela posebne, je brez pretiravanja, resnično širok nabor stilov in edinstvenih linij. V raznolikem oranžnem peščenjaku najdemo res vse – poličke, sloperje, strehe, plate, šalcaste dolge linije, highballe, tehnične, ostre, dinamične, lowballe, luknje, jumpe, zlizane, en gib probleme in vse vmes, od obveznih klasik do skritih draguljev. Edino kar boste s težavo našli so mantli na vrhu balvanov, saj največkrat skala na vrhu ‘počasti’ z ogromnimi šalcami in kepami. Še dobro, kajti dosti balvanov je kar precej visokih.
Zanimivo je kako, čeprav se znajdemo na drugem koncu planeta, ljudje hitro zapademo nazaj v nek svoj ritem. Ampak po drugi strani, brez tega v plezariji ne gre. Za spočito telo in kvalitetno razgibavanje po balvanih vsak plezalec potrebuje vsaj tri stvari: dobro spat, dobro jest in počitek, da spet zraste koža na blazinicah prstov. Mi kot pravi klajmberji seveda od tega ne bomo odstopali. Še dobro, da je Južna Afrika presenetljivo bolj civilizirana kot je bilo pričakovati. Še v Clanwilliamu, ki je bolj vas kot pa spodobno mesto, ima namreč le eno ‘glavno ulico’, dolgo kakih 400 metrov, se nahaja povsem nova trgovina Spar. S hrano tako ni ovir, še posebej ker imamo na vrtu res ogromen žar, ki je v uporabi skoraj vsak večer. V mestu se sicer nahaja tudi ena, ob določenih dneh v mesecu pa kar dve restavraciji, kjer vam z veseljem postrežejo z ‘avtentično’ južno afriško hrano. No ja … hamburger, pica, pomfi, ocvrta čebula in pivo. Toliko o avtentični Afriki.
Ob krepki proteinski dieti in obilici spanja nas seveda po parih dneh razganja od energije. Najbolj od vseh verjetno prav Bugota, ki ima, za nekatere, res nadležno navado zgodnjega vstajanja. Za Jazzota pa nisem prepričan, morda se ja tega nalezel od Bugota. Če se zbudim dovolj zgodaj ju namreč lahko ujamem ob drugi rundi kofeta, ponavadi lažje ob tretji. Tako to namreč gre zjutraj: vstaneš ko vstaneš, kava, zajtrk, čik, wc, kava, zobna ščetka, čik z malo sončka na terasi, še ena kava ali pa domači rooibos čaj, robo na kup, iz kupa v golfa in še po makadamu do balvanov. Pa mogoče še kakšen čik kje vmes.
Zadali smo si, da poskusimo obiskati, če ne vse, pa vsaj večino sektorjev. Kar po eni strani pomeni plus z vidika, da res doživimo največ Rocklandsov, po drugi strani pa minus saj je na tak način realizacija težkih linij, takih ki so ti na meji ali pa še malo čez, res težak projekt. Vse težke linije, ki jih uspemo preplezati, v žep pospravimo v dveh ali največ treh dneh. Največkrat kadar se gremo etape med sektorji. Dandanes je verjetno vse res bistveno lažje, vsaj glede kvalitetnega izbora projektov. Saj ne, da naše oči ne znajo prepoznati res lepe in zabavne linije, ampak ob izboru vseh mogočih plezalnih filmov smo si izbor problemom na katerih bomo testirali svoje sposobnosti in vrline, zamislili vsak po svoje že doma. Najboljši v tej kategoriji je nedvomno Klančnik. Lahkota in hitrost, s katerima opravi v kar zavidanja vrednem številu klasik, dostikrat, mislim da, preseneti tudi njega. Takšna je naprimer tudi zgodba njegove uspešne ponovitve ene najbolj ‘čistih’, če ne že natežjih in spoštovanih problemov v Rocklandsih. Govorim o Amandli, dolgoročnem in takrat precej odmevnem projektu Freda Nicola, sedaj ocenjenem z 8B+. V enem od prvih dni Rok uspe le bežno, parkrat poizkusiti štartni gib. Ko se kak teden kasneje zopet ustavilmo pri problemu, ga prepleza v svojem prvem pravem poizkusu. Še preden se Tomaž uspe namestiti na sosednji balvan s fotoaparatom in v trenutku, ko z Bugotom še urejava crash pade nad motečo skalo, štiri metre pod zadnjim tehničnim gibom za katerim se odpre pot na vrh.
“Toooooooo Klančnik! Bravo bravo, kera faca, sflešu pol balvana.
Seveda, če se že snema film, potem res ne moremo izpustiti takega vzpona. Nastavimo kamere in 15 minuta kasneje Klančnik zleze še enkrat, celo, od štarta do konca, čez morda edini mantel v Rocklansih.
“He is too strong! Where you said you guys where from? Slowanya?!?” so se spraševali Američani v bližini.
/.../ Ne gre samo za ocene in nikakor ne bom objavljali celotnega, nepreglednega seznam nepomembnih imen in številk. Plezanje v samem bistvu je zame in za mnoge lahko izrazito osebno doživetje, vsak sam skozi svoje občutke dojema nek trenutek. Ampak v bolderiranju se to dojemanje in izkušnja dostikrat razširi na krog ljudi s katerimi deliš ta trenutek ali balvan. ...
/.../ Še nikoli poprej nisem uspel posvetil celega meseca izključno bolderiranju v skali. V Rosklandsih kaj drugega, smiselnega, tako ali tako ne paše početi. Definitvno zanimiva izkušnja, ki je presegla vsa pričakovanja in jo je potrebno ponoviti, ko se zopet najde kak mesec časa. Tudi Južno afriška republika je zares čudovita dežela, polna črno-belih nasporotji, bodeče žice in prijaznih nasmehov, revščine in bogastva, barak in bank. Tujec potrebuje vsaj par dni, da dojame situacijo in si ustvari svojo sliko o tej svojevrstni ‘kulturi’. Zanimiva dežela, drugačni ljudje, vrhunska plezarija, ki je še ni pokvarila lastna popularnost in trume plezalcev po modi. Skratka obvezna bolderaška destinacije v času vročih poletnih mesecev v Evropi.
Afrika … kdo bi si mislil.
Celotna objava pa na: www.fajn.si/2011/11/02/rocking-in-rocklands-skale-na-konici-afrike/
Respect the rock !
Ko smo končno vsi zbrani na letališču v Cape Townu, v naši dveh izposojenih Golf enkah, je že tema. Prileteli smo namreč v zimo, sonce pa zahaja že ob 7ih. So pa temperature, za zimo, kar prijazne. Čaka nas 230 km poti do Clanwilliama, kjer je naša hiša. Skozi noč in po cesti čez griče in doline prispemo do z bodečo žico ograjene posesti, kjer naj bi imeli rezervirano prenočišče. Malce smo presenečeni, saj zadeva deluje precej sumljivo. Zakaj je tu, sredi ničesar, potreba po taki varnosti? Za ograjo namreč vidimo le pomaranče in pse čuvaje.
Slovenci v afriški zimi: Miha Hribar, David Stepanjan, Rok Klančnik in Miha Jazbec. Na sliki manjkata Andrej Kokalj in fotograf, ki ne uporablja avtosprožilca – Tomaž Bevk …
„Jao fantje, kam smo mi prišli …“
Le malo nazaj je Tomaž skoraj izzvali pretep v prvi gostilni v Clanwilliamu, tu, pred bodečo žico, pa sedaj pričakujemo še en neljubi dogodek, a smo kmalu prijetno presenečeni, ko nam odpre starejša gospa in nas pospremi do naše hiške. Očitno smo na cilju, vsak v svoji postelji, končno!
Zjutraj se zbudim naspan, poln energije in nestrpen od pričakovanja našega prvega klajmberskega dne v Rocklandsih. Na vratih hiše me pričakajo topli žarki afriškega sonca, nekje v ozadju slišim povsem drugačno žvrgolenje ptic, sprehodim se skozi nasade pomaranč, polne svežih sočnih plodov. Na eni strani vidim neskončno ravnino brez oblačka na nebu, na drugi pa strme kamnite hribe polne oranžno – rdečega peščenjaka. Prava pravljica v primerjavi s prvimi vtisi sredi noči. V takem trenutku, ko te tako nepričakovano in v trenutku obda toliko lepote in ko z vsemi čutili poizkušaš ujeti čim več energije tega okolja, človek dejansko pozabi na vse misli, skrbi in zares občuti trenutek. Čeprav ta trenutek prej ali slej vedno mine si vedno lahko hvaležen zanj in predvsem ti da najboljši možen zagon za dneve in tedne, ki sledijo. Motivacija na nivoju, bi se reklo.
Ob vsem tem navdušenju, prebujenju, nirvani oziroma enostavno napaljenosti, ne posedamo ravno dolgo pred hišo, ampak se hitro, bolj ali manj na blef podamo v enega izmed bližjih balvanskih sektorjev. Po nekaj napačnih odločitvah, glede poti skozi nizko grmičevje, le lociramo prvi pravi balvan. Kar pa sploh ni tako enostavno opravilo gledano z orientacijskega vidika, saj so povsod naokrog sami balvani! Kar problem je najti tiste prave bisere, med vsemi ostalimi ‘navadnimi’ skalami. Tudi skica v vodniku na začetku skoraj bolj zavaja kot pomaga, ampak s skupnimi močni jo le uspemo dešifrirati in prevesti v Evropejcem berljivo obliko. Vreme ta dan ni ravno naklonjeno bolderiranju, saj je ozračje kar prijetno toplo, malce pod 25 stopinj, brez oblačka na nebu. Kljub temu uživamo in preplezamo zadovoljivo število ravno prav težkih linij.
“Prvi dan ni za pretiravat fantje, mamo še cel mesec,” bi rekel Bugo. Sploh pa dolgo letenje, neskončno čakanje in nažiranje z letalsko hrano pustijo posledice. “Power tud še pride!”
Rocklands? Kaj sploh so Rocklands-i?
Povedano po domače, je to ogromno balvansko področje, približno 230 km severno od mesta Clanwilliam v Južni Afriki. Samo odkritje področja verjetno sega že daleč nazaj, omembe vredni razvoj pa se je začel v sredini 90ih let, ko se je pokojni Todd Skinner v ZDA vrnil z besedami: “Tam je na kupu 400 Hueco Tanksov!” Tja se je že naslednje leto vrnil v družbi legende balvanskega plezanja, švicarja Freda Nicola. Prav Skinner in Nicol, pa kako leto kasneje tudi Klem Loskot, so plezalci, ki so v Rocklandsih verjetno pustili največji pečat, tako v smislu odkrivanja novih sektorjev, kot tudi realizacije mnogih najtežjih linih in še več tistih malo manj težkih. Dejansko lahko vsak, ki prelista vodniček hitro ugotovi, da sta prav Nicol in Loskot navedena kot avtorja oziroma realizatorja obsežnega dela vseh linij v Rocklandsih. Ne gre pa zanemarjati tudi truda različnih lokalnih plezalcev in v zadnjih letih tudi vse večjega obiska odličnih ‘bolderašev’ s celega sveta
Območje se razteza čez prelaz De Pakhuys v Ciderberg narodnem parku. Prelaz sicer od vznožja do vznožja prevozimo v slabe pol ure, ob posebnih priložnostih pa tudi bistveno hitreje. Predvsem kadar se plezarija zavleče v večerne ure in je doma hladilnik prazen, še bolj prazni pa so zaboji piva. Mi smo na eni strani De Pakhuysa, trgovina pa na drugi.
Kar definitivno pripomore k vse večji popularnosti in seveda obiskanosti ravno tega skalnatega kotička na Zemlji, je brez dvoma število balvanov. Celoten De Pakhuys je dobesedno posut s skalami, kamor seže pogled in še dlje. Sektorji so skoncentrirani na mestih, kjer je na relativno majhnem področju dosti, če ne že kar veliko dobrih linij. Vse kar leži vmes ali naprej po hribu, ostaja po večini še nedotaknjeno ali pa vsaj dobro skrito s strani lokalcev. Druga karakteristika, ki Rocklandse dela posebne, je brez pretiravanja, resnično širok nabor stilov in edinstvenih linij. V raznolikem oranžnem peščenjaku najdemo res vse – poličke, sloperje, strehe, plate, šalcaste dolge linije, highballe, tehnične, ostre, dinamične, lowballe, luknje, jumpe, zlizane, en gib probleme in vse vmes, od obveznih klasik do skritih draguljev. Edino kar boste s težavo našli so mantli na vrhu balvanov, saj največkrat skala na vrhu ‘počasti’ z ogromnimi šalcami in kepami. Še dobro, kajti dosti balvanov je kar precej visokih.
Zanimivo je kako, čeprav se znajdemo na drugem koncu planeta, ljudje hitro zapademo nazaj v nek svoj ritem. Ampak po drugi strani, brez tega v plezariji ne gre. Za spočito telo in kvalitetno razgibavanje po balvanih vsak plezalec potrebuje vsaj tri stvari: dobro spat, dobro jest in počitek, da spet zraste koža na blazinicah prstov. Mi kot pravi klajmberji seveda od tega ne bomo odstopali. Še dobro, da je Južna Afrika presenetljivo bolj civilizirana kot je bilo pričakovati. Še v Clanwilliamu, ki je bolj vas kot pa spodobno mesto, ima namreč le eno ‘glavno ulico’, dolgo kakih 400 metrov, se nahaja povsem nova trgovina Spar. S hrano tako ni ovir, še posebej ker imamo na vrtu res ogromen žar, ki je v uporabi skoraj vsak večer. V mestu se sicer nahaja tudi ena, ob določenih dneh v mesecu pa kar dve restavraciji, kjer vam z veseljem postrežejo z ‘avtentično’ južno afriško hrano. No ja … hamburger, pica, pomfi, ocvrta čebula in pivo. Toliko o avtentični Afriki.
Ob krepki proteinski dieti in obilici spanja nas seveda po parih dneh razganja od energije. Najbolj od vseh verjetno prav Bugota, ki ima, za nekatere, res nadležno navado zgodnjega vstajanja. Za Jazzota pa nisem prepričan, morda se ja tega nalezel od Bugota. Če se zbudim dovolj zgodaj ju namreč lahko ujamem ob drugi rundi kofeta, ponavadi lažje ob tretji. Tako to namreč gre zjutraj: vstaneš ko vstaneš, kava, zajtrk, čik, wc, kava, zobna ščetka, čik z malo sončka na terasi, še ena kava ali pa domači rooibos čaj, robo na kup, iz kupa v golfa in še po makadamu do balvanov. Pa mogoče še kakšen čik kje vmes.
Zadali smo si, da poskusimo obiskati, če ne vse, pa vsaj večino sektorjev. Kar po eni strani pomeni plus z vidika, da res doživimo največ Rocklandsov, po drugi strani pa minus saj je na tak način realizacija težkih linij, takih ki so ti na meji ali pa še malo čez, res težak projekt. Vse težke linije, ki jih uspemo preplezati, v žep pospravimo v dveh ali največ treh dneh. Največkrat kadar se gremo etape med sektorji. Dandanes je verjetno vse res bistveno lažje, vsaj glede kvalitetnega izbora projektov. Saj ne, da naše oči ne znajo prepoznati res lepe in zabavne linije, ampak ob izboru vseh mogočih plezalnih filmov smo si izbor problemom na katerih bomo testirali svoje sposobnosti in vrline, zamislili vsak po svoje že doma. Najboljši v tej kategoriji je nedvomno Klančnik. Lahkota in hitrost, s katerima opravi v kar zavidanja vrednem številu klasik, dostikrat, mislim da, preseneti tudi njega. Takšna je naprimer tudi zgodba njegove uspešne ponovitve ene najbolj ‘čistih’, če ne že natežjih in spoštovanih problemov v Rocklandsih. Govorim o Amandli, dolgoročnem in takrat precej odmevnem projektu Freda Nicola, sedaj ocenjenem z 8B+. V enem od prvih dni Rok uspe le bežno, parkrat poizkusiti štartni gib. Ko se kak teden kasneje zopet ustavilmo pri problemu, ga prepleza v svojem prvem pravem poizkusu. Še preden se Tomaž uspe namestiti na sosednji balvan s fotoaparatom in v trenutku, ko z Bugotom še urejava crash pade nad motečo skalo, štiri metre pod zadnjim tehničnim gibom za katerim se odpre pot na vrh.
“Toooooooo Klančnik! Bravo bravo, kera faca, sflešu pol balvana.
O fak, škoda da nismo naštimal kamere!“
Seveda, če se že snema film, potem res ne moremo izpustiti takega vzpona. Nastavimo kamere in 15 minuta kasneje Klančnik zleze še enkrat, celo, od štarta do konca, čez morda edini mantel v Rocklansih.“He is too strong! Where you said you guys where from? Slowanya?!?” so se spraševali Američani v bližini.
/.../ Ne gre samo za ocene in nikakor ne bom objavljali celotnega, nepreglednega seznam nepomembnih imen in številk. Plezanje v samem bistvu je zame in za mnoge lahko izrazito osebno doživetje, vsak sam skozi svoje občutke dojema nek trenutek. Ampak v bolderiranju se to dojemanje in izkušnja dostikrat razširi na krog ljudi s katerimi deliš ta trenutek ali balvan. ...
/.../ Še nikoli poprej nisem uspel posvetil celega meseca izključno bolderiranju v skali. V Rosklandsih kaj drugega, smiselnega, tako ali tako ne paše početi. Definitvno zanimiva izkušnja, ki je presegla vsa pričakovanja in jo je potrebno ponoviti, ko se zopet najde kak mesec časa. Tudi Južno afriška republika je zares čudovita dežela, polna črno-belih nasporotji, bodeče žice in prijaznih nasmehov, revščine in bogastva, barak in bank. Tujec potrebuje vsaj par dni, da dojame situacijo in si ustvari svojo sliko o tej svojevrstni ‘kulturi’. Zanimiva dežela, drugačni ljudje, vrhunska plezarija, ki je še ni pokvarila lastna popularnost in trume plezalcev po modi. Skratka obvezna bolderaška destinacije v času vročih poletnih mesecev v Evropi.
Afrika … kdo bi si mislil.
Celotna objava pa na: www.fajn.si/2011/11/02/rocking-in-rocklands-skale-na-konici-afrike/
torek, 1. november 2011
DP Loka
 |
| foto: Rožle Bregar |
Se vidimo konec tedna.....
Respect the rock !
ponedeljek, 3. oktober 2011
Trnov Style
 |
| The Shield fb 7c |
Vikend smo preživeli v Trnovem ob Soči, ekipa Kožuh, Bobnar, Tomc ter moja malenkost. Ponovili smo še nekaj obstoječih ter dodali nekaj novih problemov Osji ples fb 6c+, Mačeta fb 6b+ ter Koluar fb 6b,Polirna pasta fb 5b sam sem ponovil še The Shield fb 7c, Green Beast direct fb 7b+, Pingo dreams sit fb 7c.
 |
| Green beast direct |
 |
| Dejan v ponovitvi Osjega plesa fb 6c+ |
 |
| Tomzl Ninja warrior fb 6b+ |
 |
| Bobnar Ninja warrior fb 6b+ Respect the rock ! |
ponedeljek, 26. september 2011
Val Daone
 |
| Val Daone fb 7a |
Kar se plezarije tiče Urška je fajtala do 6a, sam pa sem preplezal La legge del taglione fb 8a nekaj 7c ter 7b+ itd. Pa še nekaj fotk iz tripa:
 |
| James tont fb 7b |
 |
| Spigolo dell anguria fb 7b+ |
 |
| La legge del taglione fb 8a |
 |
| Bros traverse fb 7a |
 |
| Kaj naj danes plezam? |
 |
| Grande jez na vrhu doline |
 |
| Lep hud problem,ki ga ni v vodniku hvala bogu! |
 |
| Urška pripravlja romantično večerjo |
 |
| Ne vozi se .....! |
 |
| Lepo mesto Brixsen Sudtirol. |
ponedeljek, 19. september 2011
The Real Beast
 |
| Dejan med poizkusi Eliminator fb 7a+ |
V Soboto so se nama pridružili Klančnik,Malek, ter Mrzli, Klančnik je kot prvi ponovil The Real Beast.
 |
| Klančnik v The real beast fb 7b+ |
Respect the rock!
torek, 13. september 2011
Trnovo ob Soči
 |
| Trnovo ob Soči The Beach |
Ekipa je bila številčna: Dejan Kožuh, Urška Plut, Šeli z familijo ter ajdovski paket(Goba,Boškonator ter Katja).
Končno sem po Afriki spet malo potipal skalo ter ponovil nekaj res dobrih problemov:
The Beach fb 7b+(7b), Green Beast fb 7b+(7c), Waterworld fb 7c+ ,Pingo Dreams stand start fb 6c+, Gad fb 6c+ zandnja dva je ponovil tudi Dejan.
Še se vrnemo ob prvi možni priliki.
Respect the rock !
četrtek, 1. september 2011
Novosti za sezono 2012
At the Outdoor trade fair, which took place 14th - 17th July in Friedrichshafen (Germany), the trade visitors and general public could see for the first time EGO - the new ultralight sport-climbing harness, which will be launched by Ocun in January 2012. EGO in its basic one-buckle version weights only 285 g. Ocun will offer this harness also in 3-buckle version as EGO3 and EGO3 Lady. Standard solution using continuous carrying webbing inside the waist is here altered by doubling of one webbing into two high-strength laces, which are placed more centrally and therefore it provides optimal force distribution around the body and the waist and leg parts are very comfortable. Its sophisticated design with a number of ventilation holes in the waist and leg padding makes the EGO very breathable, yet are the sandwiches sufficiently stiff and hold their form well. Upper material, which comes into contact with the body, is of high quality, scratch-resistant artificial leather from polyester microfiber. This material is used mainly for seats in sport cars. It is comfortable, durable, easy to maintain. Ocun is the first who is coming with this solution.
Ego Ventilation holes in waist Forces distribution in waist
Regarding crashpads, Ocun boasted a new PADDY INCUBATOR, which is with its area of over 2 m2 (2,1 x 1 m) a real giant among crashpads. Three-piece construction with 2 bent parts and 1 folding of the INCUBATOR provides the possibility of a compact package.
Paddy Incubator
Ocún can be justly proud of the innovated PADDY DOMINATOR filled with a new solution FTS Absorption Block. It is an absorbing block of completely new and original design, which brings the same damping properties to the whole area of the crashpad, including the edges. This solution also reduces significantly the weight. DOMINATOR can be opened in two ways with dimensions 1 x 1,32 m or 2 x 0,66 m and 14 cm height, weights only 5,5 kg. DOMINATOR crashpad is intended for the most demanding boulderists, especially recommended for highballs.
Paddy Dominator
Ocún adds also PADDY SUNDANCE into its collection. Economy crashpad designed for easy bouldering. In addition to the design facelift, Ocun applied number of innovative and functional elements on its crashpads like the new practical hook buckles, new multipurpose fixation loops for open position lock, side multipurpose loops, which can be used for carrying or as fixation loops (on the ground, attaching one crashpad to another) or also as gear loops.
Paddy Sundance
NEWS from Rock Pillars for the next season
News from Outdoor trade fair 2011: Rock Pillars introduced at this year´s Outdoor 2 new climbing shoe models. The Rock Pillars stand was very busy.
Rebel QC
Another novelty in Rock Pillars product range is a lady climbing shoe model - attractive, elegant and comfortable PEARL LADY QC. By this shoe Rock Pillars have been concentrated not only on anatomical specifications of lady feet, but also on design. It is a performance model from synthetic leather, which is very comfortable. Due to its construction is the climbing shoe precise and Grippin EDGE sole makes it superior on edges and tiny footholds. Down-toed front is suitable to overhangs and small pockets. Practical quick closure system makes the shoes even more suitable for bouldering and short sport routes. PEARL LADY QC as well as the white-black REBEL will be available from January 2012.
Pearl Lady QC
Respect the rock!
torek, 23. avgust 2011
četrtek, 11. avgust 2011
Rocklands
Na žalost so bile internetne povezave preslabe, da bi ažurno dodajal novice. Res je, da se je dogajalo ogromno, tako da ne vem kaj nam vam sploh napišem, lahko samo to, da smo si za renta car izbrali 2 legendarna Golfa 1, model ki se je v Evropi proizvajal do 1981 v Jar-u pa do leta 2005. Na žalost je pri enem razneslo menjalnik, saj so avtomobili v obupnem stanju. Kot nadomestilo smo dobili Toyoto (dobro, da smo šli domov, ne vem če bi zdržala še kak dan). Kar se pa plezarije tiče pa je prava samo ena beseda - NORO! Vsi nadebudni (bolderaši po srcu) morate obiskati Rocklands, tudi če vam bolderji ne bodo všeč pa vam bo landscape definitivno.
Ekipa: Moja malenkost, Rok Klančnik, Tomaž Bevk, Miha Hribar, Miha Jazbec, Kokalj Andrej (najstarejši SLO bolderaš v Jar-u).
Dominiral je Klančnik, pa ne samo v naši ekipi, tudi nasplošno: AMANDLA FB 8B (8b+) 4 poizkuse polovica problema kar na flesh pa čez 5 minut še enkrat za kamero, Shosholoza fb 8a+, Oral Office fb 8a+ (5 min), Barracuda sit fb 8a+, ter 4x fb 8a ter 7c in 7c+ za izvoz.
Bugo:Gliding throught the waves like dolphins fb 8a in najbolj oblegan balvan v Rocklandu Witness the sickness fb 8a ter kar nekaj fb 7c+.
Đezo: Ulan Bator fb 7b+ (meni osebno najlepši 7b+), Miss Cave fb 7b+, legendarni high ball Creaking Heights fb 6c ter še kar nekaj problemov do fb 7b.
Hribar: Stretched and pressed fb 7c+, Hole in One fb 7c+(totalen morpho problem eden boljših dyno problemov), No later tender fb 7c+, Ron ron et caramel fb 7c+ ter veliko problemov do fb 7c
Tomaž: Hole in One fb 7c+, A pinch of herbs fb 7c ter nekaj fb 7b in 7b+
Koki:Najstarejši Slo bolderaš v Rocklandih kar nekaj problemov do fb 6b
 | |
| Golf 1 |
 |
| Kmalu samo še eden delujoč Golf blizu 4000 km nas je prevozil. |
 |
| Tomaž v fb 7b foto: Rok Klančnik |
 | |
| Witness the sickness fb 8a foto: Tomaž Bevk |
 |
| Po plezariji |
 |
| Đezotove najljubše hrenovke |
 |
| Foto: Tomaž Bevk |
 | ||
| Hribar v fb 7b |
 |
| Koki visoko nad nami foto: Tomaž Bevk |
 |
| Đezo v akciji foto: Tomaž Bevk |
 |
| Klančnik foto:Tomaž Bevk |
 |
| Bivalni prostori. |
Respect the rock !
Naročite se na:
Objave (Atom)